Razstava “Sol v rani, zlato v trezorju”

kustosinja: Ilija Prokopiev

Ena od stalnih nevarnosti pri reševanju zapletenih problemov je težnja po delitvi razmer na binarna nasprotja, kjer ena stran velja za pravilno, druga pa za napačno. Ta dualistični okvir, ki se odraža tudi v imenu razstave, je priročno orodje tistih, ki imajo moč, privilegiranih, zatiralcev. Realnost poenostavlja na kategorije dobrega in zla, prijatelja in sovražnika. Takšne delitve so vgrajene v jezik moči, saj je z njimi lažje pripisovati krivdo, namesto da bi se soočili s sistemsko nepravičnostjo. Kolonializem in njegova nasilna dediščina temeljita na teh umetnih ločitvah: “civilizirani” in “izobraženi” Zahod proti “plemenskemu” in “primitivnemu” tretjemu svetu. Ta razdeljeni pogled na svet, kot ga opisuje Frantz Fanon v svoji temeljni knjigi Nesrečniki na Zemlji, je oblikovala zgodovino nadvlade in ustvarila stalno zanko v svetovnem gibanju, kjer bo vedno nekdo, ki bo zatiral, in nekdo, ki bo zatiran. Zato Fanon poudarja, da se ne glede na to, kako nasilna je revolucija proti kolonialni vladavini, boj z njo ne konča. Osvoboditev je dolgotrajen proces vztrajanja. Fanon svari pred naivnim prepričanjem, da je dekolonizacijo mogoče uresničiti le z revolucijo ali dobro voljo kolonizatorjev. Namesto tega vztraja, da je za to monumentalno nalogo, ki vključuje ponovno spoznavanje človeštva v njegovi celovitosti, potrebno dejavno sodelovanje prebivalstva na vseh straneh. To prebivalstvo se mora prebuditi, se znebiti samozadovoljstva in opustiti držo “speče lepotice”, ki mu je omogočila, da se je tiho pridružilo kolonialni moči. Ta proces bi moral diskreditirati vsiljene zahodne ideale kulta posameznika, prizadevanja za razsvetljenstvo in spoštovanje lepote ter jih razkriti kot prazne, zreducirane na krhke okraske brez pomena za nujni, kolektivni boj za svobodo in pravico, ter za vedno spremeniti dualistični pogled na svet.

Razstava Sol v rani, zlato v trezorju kritično obravnava svet, v katerem še vedno živimo, svet, ki je še vedno globoko zaznamovan s kolonialno dediščino, ki še danes oblikuje politično, gospodarsko in kulturno realnost. Hkrati razstava nakazuje procese osvoboditve in preobrazbe. Združuje umetniške glasove Oscar Cueto, Helena Wittmann, Fehras Publishing Practices, Davide Degano in . Helena Tahir ki prihajajo iz Evrope ali izven nje, da bi raziskali trenutke vzajemne rekonfiguracije z umetniškimi praksami kot procesom osvoboditve. S svojimi umetniškimi praksami predstavljajo dialog med dvema kritičnima perspektivama: umetniki, ki se soočajo s kolonialno zgodovino prek osebnih ali podedovanih izkušenj, in umetniki, ki sicer niso neposredni dediči kolonialne travme, vendar se globoko ukvarjajo z njeno kulturno, politično in moralno težo. Njihova dela presegajo geografske in zgodovinske meje ter se raztezajo med različnimi umetniškimi mediji in metodologijami, saj preizprašujejo zapletene in pogosto neprijetne odnose med kolonialno preteklostjo Evrope in njeno sodobno stvarnostjo.

Založniške prakse Fehras predstavlja svojo umetniško instalacijo, ki temelji na procesu, Pšenični cvet, delo, ki raziskuje pogoje kulturnih delavcev in kulturne produkcije ter spodbuja kolektivno raziskovanje skozi prizmo “dela”. Izhaja iz zapuščine praktikov, ki so svoje delo umestili v širši boj za protikolonialno osvoboditev. Naslov, ki se nanaša na sezono žetve pšenice, nas vabi, da si kulturno delo ponovno predstavljamo kot skupno dejanje kultivacije. 

Postavljen je v prostore bastiona Belvedere, ki je bil nekoč ključni element koprskega obrambnega sistema, Pšenični cvet dobi pomen z dialogom med zgodovinskimi obrambnimi strategijami in sodobnimi dejanji kulturne odpornosti. Z vključevanjem lokalnih skupnosti med procesom postavitve in spremljajočimi delavnicami kolektiv ustvarja začasen prostor upora, ki spodbuja solidarnost in tovarištvo. S tem ponuja prenovljeno branje upora, ne kot dejanja agresije, temveč kot spontane, povezovalne sile, ki združuje skupnosti spričo prevladujočih imperialnih struktur. Razstava se razvija kot generativna knjižnica, Pšenični cvet razmišlja o kulturni produkciji kot mestu upora in prostoru za kolektivno učenje.

Primerjava fotografij in video arhivskega gradiva iz Davide Degano's projekt Romanzo Meticcio raziskuje fotografijo kot medij, ki oblikuje zgodovino, vpliva na politiko in gradi pripovedi. V preteklosti se je fotografija uporabljala tudi za legitimizacijo kolonialnih politik in rasnih hierarhij ter je delovala kot performativno orodje izključevanja. Degano se kritično odziva na to zapuščino z uporabo fotografije in videa kot instrumentov za govorjenje resnice, s čimer se sooča z zamolčano kolonialno in zatiralsko preteklostjo Italije.

Degano prepleta osebno in kolektivno zgodovino ter preizprašuje prevladujoče pripovedi o italijanski identiteti. Rojen na Siciliji in vzgojen v Furlaniji kolumbijski in slovenski babici, dela s stališča liminalnosti, pri čemer združuje žive izkušnje s kritičnim razmislekom. Njegove fotografije in videoposnetki se upirajo linearnemu pripovedovanju in vabijo k odprti interpretaciji. S poudarjanjem marginaliziranih perspektiv Degano destabilizira ustaljene predstave o identiteti ter ponuja bolj niansirano in kompleksno razumevanje italijanskega kulturnega tkiva.

Esej o spominu po Oscar Cueto je animirani filmski esej, ki je predstavljen poleg instalacije predmetov in velike risbe. Delo je zasnovano kot prizorišče možnih kulturnih prihodnosti in se odvija skozi pripoved šestih prepletenih zgodb. Vključuje osebne spomine z dvoumnimi in erotičnimi prizori ter predlaga alternativni arhiv, ki izziva prevladujoče umetnostnozgodovinske pripovedi in načine, kako se zgodovina oblikuje in spominja.

V Cuetovi praksi je kultura razumljena kot inherentno mobilna, sposobna premikanja in preoblikovanja zunaj institucionalnih struktur. V njegovih delih meni, da mora kultura, če naj se ohrani, ostati vpeta v izkušnje in spomine ljudi, ne pa da je omejena na izključujoče institucionalne okvire. Tu je preživetje kulture odvisno od živega spomina in ne od oddaljenih mehanizmov ohranjanja.

Migracija je osrednja tema Cuetovega dela, ki ni mišljena le kot metafora, temveč tudi kot oprijemljivo gibanje ljudi, idej in umetniških del. Služi kot strategija upora proti zgodovinskim procesom institucionalizacije in muzealizacije, ki imajo korenine v imperialni in kolonialni zgodovini. S povezovanjem preteklosti in sedanjosti Cueto razkriva, kako zgodovinski molk še naprej oblikuje naše načine spominjanja in zamišljanja ter odpira prostor za nastanek alternativnih prihodnosti.

Zadnji sektor po Helena Tahir je globoko oseben in dolgoročen raziskovalni projekt, ki raziskuje teme migracij, preseljevanja in podedovanega spomina skozi prizmo njene iraške dediščine. Projekt, ki se je začel leta 2023, se je začel z njenim prvim obiskom Iraka, kjer se je ponovno srečala s svojo očetovo družino. Med tem ključnim potovanjem je Tahirjeva začela zbirati arhivsko gradivo in ustvarjati lastno fotografsko dokumentacijo, s čimer je postavila temelje za delo, ki združuje intimne izkušnje s širšimi družbeno-političnimi pripovedmi.

Naslov Zadnji sektor gre zlasti za sektor 38 v Sadr Cityju v Bagdadu, kjer živi družina njenega očeta. Vendar se ta natančna geografska lokacija v Tahirinem delu spremeni v širšo metaforo, simbolno stičišče za tiste, ki imajo skupno zgodovino prisilnih migracij, političnega izgnanstva in dolgotrajnih učinkov kolonialne dediščine. Postane prostor empatije in tihe solidarnosti.

Tahirjevo najnovejše delo nadaljuje to raziskavo z novo kiparsko instalacijo. Vsak predmet, sestavljen iz serije visečih reliefov, je skrbno izdelan s tehnikami laserskega rezanja in graviranja. Reliefi so oblikovani s plastenjem materialov, ki so gravirani v različnih plasteh, teksturah in motivih. Viseči na različnih višinah in v različnih merilih ustvarjajo vtisljivo in dinamično kompozicijo v razstavnem prostoru. Postavitev vzbuja sveto vzdušje, srečanje s skritim in neizrečenim. To je prostor, kjer govori tišina in kjer je tisto, kar ostaja neizrečeno, vidno in globoko občuteno.

S projekcijo filma Helena Wittmann’film Človeški cvetovi mesa, razstava razširi svojo raziskavo v dodatne razsežnosti in se neposredno ukvarja s prepletenimi pojmi časa in prostora. Wittmannova s svojim filmskim delom postavlja občinstvo v samo ospredje evropskega kolonializma, v Sredozemsko morje, in nas vabi, da krmarimo po njegovih zgodovinskih in političnih tokovih.

Film spremlja glavno junakinjo Ido, ki živi na ladji s petčlansko posadko. Med bivanjem v Marseillu njeno radovednost vzbudi skrivnostni svet francoske tujske legije, v katerem prevladujejo moški. Odločena, da bo sledila njeni zapuščini v Sredozemlju, se Ida in njena posadka odpravijo prek Korzike proti Alžiriji, kjer se nahaja zgodovinski sedež legije. Med potovanjem se razblinijo znane meje, življenje na morju pa spodbudi edinstven občutek skupnega razumevanja. Kot ugotavlja Małgorzata Sadowska, je v središču filma Helene Wittmann fluidnost, ki se kaže v gibanju ljudi, idej in samega morja. Potovanje od Marseilla do Sidi Bel Abbès, ki ga vodi ženska, poteka po kolonialnih poteh, vendar nasprotuje njihovi zapuščini, saj sestavlja poetično, nomadsko ekipo, ki pluje med kopnim in vodo, preteklostjo in sedanjostjo ter prikliče svet brez meja. 

Na podlagi teh različnih umetniških poti razstava, ki se razprostira na več nekonvencionalnih lokacijah v Kopru, s svojimi raznolikimi umetniškimi pristopi aktivno vključuje občinstvo in lokalne skupnosti. Sodelujoči umetniki s kritičnim preučevanjem, kako se spominjamo kolonialne dediščine, kako se ji upiramo in kako si jo ponovno predstavljamo, uporabljajo protirasistične, feministične in dekolonialne metodologije, da bi porušili prevladujoče zgodovinske pripovedi. Njihove prakse ustvarjajo prostor za kritični razmislek in predlagajo alternativne načine bivanja v sedanjosti ter odpirajo poti k nastanku novih in pluralnih zgodovin.

Delite: