Znanje

Filtriranje po

Na poti k usklajenemu upravljanju migracij v Evropi, ki temelji na človekovih pravicah

Obravnavanje strukturnih neravnovesij v luči kolonialnih pripovedi o migracijah v Evropi

Povzetek

V tem strateškem dokumentu so povzete ugotovitve treh tematskih študij primerov, obravnavanih na delavnici Untold Europe 21. oktobra 2025 v Bruslju. V vsakem primeru je bila obravnavana druga raven upravljanja evropskih migracij: krožne delovne migracije, zunanje sodelovanje na področju migracij in notranje upravljanje azila. S primerjalno analizo so bili na delavnici ugotovljeni ponavljajoči se strukturni vzorci upravljanja mobilnosti, porazdelitve odgovornosti in izvajanja standardov zaščite.

Čeprav ima vsako področje politike svojo pravno in institucionalno logiko, so primeri razkrili skupne napetosti med cilji upravljanja in varovanjem pravic. V tem dokumentu so te ugotovitve združene v usklajeno analizo politike, katere cilj je podpreti bolj uravnoteženo, trajnostno in pravno skladno upravljanje migracij v Evropski uniji in zunaj nje.

Študija primera 1 - Krožne delovne migracije in delo v kmetijstvu

Prva študija primera se je osredotočila na sheme krožnih migracij v kmetijskem sektorju, ki so bile na delavnici obravnavane kot primer mobilnosti delovne sile, namenjene reševanju sezonskega pomanjkanja delovne sile. Udeleženci so preučili, kako takšni programi delujejo v praksi, zlasti v južni Evropi, ter kako so strukturirani zaposlovanje, status bivanja in delovni pogoji. V razpravi je bilo poudarjeno, da ti programi sicer ponujajo zaposlitvene možnosti in obravnavajo potrebe trga dela, vendar se pogosto opirajo na zelo začasne statuse in od delodajalca odvisne ureditve bivanja.

Udeleženci delavnice so ugotovili, da lahko takšna strukturna zasnova omejuje pogajalsko moč delavcev, omejuje mobilnost med delodajalci in ustvarja različen dostop do socialnih in delavskih pravic. Primer je pokazal, kako lahko upravljanje delovnih migracij nenamerno prispeva k segmentiranim trgom dela, če mobilnost, enaka obravnava in dostop do pravnih sredstev niso ustrezno zaščiteni. Na podlagi teh ugotovitev je bilo oblikovano širše politično priporočilo, da morajo okviri za delovne migracije poleg gospodarskih ciljev vključevati tudi močnejše varstvo pravic.

Študija primera 2 - Sodelovanje na področju zunanjih migracij in porazdelitev odgovornosti

Druga študija primera je obravnavala sodelovanje EU s tretjimi državami na področju upravljanja migracij, ki je bilo preučeno skozi prizmo nedavnih partnerskih okvirov, obravnavanih na delavnici. Udeleženci so analizirali, kako si EU in partnerske države delijo operativne odgovornosti, povezane z nadzorom meja in zadrževanjem. Razprava je bila osredotočena na zmogljivost upravljanja, mehanizme odgovornosti ter usklajenost med finančno podporo in standardi zaščite.

Na delavnici je bilo ugotovljeno, da lahko zunanje sodelovanje prispeva k ciljem upravljanja migracij, vendar pa ustvarja tudi morebitne vrzeli v odgovornosti, kadar so spremljanje, pravni zaščitni ukrepi in dostop do pravnih sredstev omejeni. Udeleženci so poudarili, da učinkovitost politike ni odvisna le od zmanjšanja gibanja, temveč tudi od zagotavljanja, da so rezultati zaščite preverljivi ter skladni z mednarodnimi pravnimi standardi in standardi EU. Na podlagi teh ugotovitev je bilo oblikovano priporočilo, da je treba zunanja partnerstva sistematično povezati s preglednostjo, neodvisnim spremljanjem in merili, ki temeljijo na pravicah.

Študija primera 3 - Notranji mehanizmi EU za upravljanje azila in solidarnost

V tretji študiji primera je bil obravnavan nedavni razvoj na področju upravljanja azila v EU, s posebnim poudarkom na mehanizmih solidarnosti, uskladitvi postopkov in obravnavi ranljivih prosilcev. Udeleženci delavnice so preučevali, kako naj bi reforme izboljšale funkcionalnost sistema in usklajevanje med državami članicami ter hkrati obvladovale pritiske na nacionalne sisteme.

V razpravah je bilo poudarjeno, da so solidarnostna orodja sicer namenjena enakomernejši porazdelitvi odgovornosti, vendar se standardi zaščite in pogoji za sprejem v Uniji še vedno izvajajo neenakomerno. Udeleženci so ugotovili, da so postopkovne obveznosti za prosilce za azil vse bolj podrobne, medtem ko je lahko izvrševanje skladnosti držav članic z zaščitnimi standardi nedosledno. Na delavnici so zato sklenili, da morata biti solidarnost in funkcionalnost sistema tesno povezana z izvršljivimi jamstvi za zaščito, da se zagotovita dolgoročna verodostojnost sistema in pravna skladnost.

Integrirana analiza

V vseh treh primerih je bil na delavnici ugotovljen vzorec skupnega upravljanja: migracije se pogosto obravnavajo z instrumenti, namenjenimi upravljanju distribucije, omejevanja in skladnosti postopkov. Nasprotno pa se mehanizmi, ki zagotavljajo udeležbo, enako obravnavo in dosledne standarde zaščite, pogosto razvijajo počasneje ali neenakomerno.

Primerjalna razprava je pokazala, da ta dinamika ni omejena na eno samo področje politike, temveč se pojavlja na področju delovnih migracij, zunanjega sodelovanja in upravljanja azila. To spoznanje podpira osrednji argument dokumenta: krepitev odgovornosti, pravne jasnosti in doslednosti pravic na vseh področjih upravljanja migracij je bistvenega pomena za učinkovito in trajnostno politiko.

Usmeritve politike

Na podlagi sklepov delavnice so v dokumentu predlagane politične usmeritve za boljšo uskladitev orodij za upravljanje z varstvenimi standardi. Ključni elementi na vseh področjih upravljanja so okrepljeni mehanizmi spremljanja in odgovornosti, jasnejši postopkovni standardi in boljši dostop do pravnih sredstev.

Pri delovnih migracijah bi zagotavljanje pravic do mobilnosti in enake obravnave podprlo poštene rezultate na trgu dela. Pri zunanjem sodelovanju bi povezovanje financiranja in partnerstev s preverljivimi merili zaščite zmanjšalo pravna tveganja in tveganja za ugled. V EU bi morali biti solidarnostni mehanizmi neposredno vezani na minimalne standarde zaščite, da se zagotovi, da delitev odgovornosti zagotavlja tudi skladnost pravic.

Primerjalni pristop, ki temelji na delavnicah, kaže, da se na različnih področjih upravljanja migracij lahko pojavijo strukturna neravnovesja med ukrepi, usmerjenimi v nadzor, in zaščitnimi ukrepi. Za odpravo teh neravnovesij ni treba opustiti ciljev upravljanja, temveč jih je treba tesneje povezati s pravno varnostjo, odgovornostjo in standardi zaščite.

Skladnejši in s pravicami skladnejši okvir upravljanja migracij bi okrepil sposobnost EU, da trajnostno in verodostojno upravlja migracije ter pri tem spoštuje svoje pravne in normativne zaveze.

Delavnica UNTOLD Europe - poročilo o študiji primera (21. oktober 2025)

Pregled seje o študiji primera

Srečanje o študijah primerov, ki je potekalo med delavnico UNTOLD Europe o migracijskih pripovedih 21. oktobra 2025 v Bruslju, je predstavljalo osrednji interaktivni del delavnice in je bilo namenjeno prenosu konceptualnih razprav delavnice o kolonialni dediščini, migracijskih pripovedih, spolu in človekovih pravicah v konkretne in primerjalne analize.

Udeleženci so bili razdeljeni v štiri manjše delovne skupine po 5 oseb, vsaka pa se je osredotočila na poseben primer, ki odraža sodobne oblike upravljanja migracij in eksternalizacije v evro-sredozemskem kontekstu. Seja je združevala kolektivno analizo, kritični razmislek in ustvarjalno preoblikovanje, kar je udeležence spodbudilo k preiskovanju, kako zgodovinske asimetrije moči in kolonialne kontinuitete ostajajo vgrajene v sedanje migracijske okvire.

Cilji srečanja o študiji primera

Na seji o študiji primera so bili zastavljeni trije medsebojno povezani cilji:
- analizirati, kako kolonialna dediščina, rasne hierarhije in neenakopravni odnosi moči oblikujejo današnje migracijske politike in pripovedi;
- preučiti posledice teh okvirov za pravice delavcev, enakost spolov in človekove pravice;
- spodbuditi udeležence, da spremenijo prevladujoče migracijske pripovedi in razvijejo alternativne, na pravicah temelječe perspektive.

Struktura in metodologija

Srečanje je potekalo v dveh fazah. V prvi fazi so se skupine seznanile z dodeljenim primerom in opredelile ključne pripovedne okvire, mehanizme politike in logiko upravljanja. V drugi fazi so skupine prešle od analize k razmisleku in ustvarjalnemu preoblikovanju. Vsaka skupina je zaključila z oblikovanjem ključnih opažanj in spoznanj, ki so jih pozneje delili na zaključnem plenarnem zasedanju.

Skupine za študije primerov in tematski fokus

Skupina 1: delovne migracije iz Egipta in Bangladeša v Grčijo

Ta skupina je preučevala poti delovnih migracij iz Egipta in Bangladeša v Grčijo, pri čemer se je osredotočila na začasne in nezakonite delovne režime v sektorjih, kot sta kmetijstvo in gradbeništvo. V razpravah je bilo poudarjeno, kako kolonialne in postkolonialne delovne hierarhije oblikujejo prakse zaposlovanja, pravno negotovost in delovne pogoje. Posebna pozornost je bila namenjena rasizaciji, komodifikaciji migrantskega dela ter omejenemu dostopu do pravic in pravnega varstva.

Skupina 2: Pakt EU o migracijah

Ta skupina je analizirala Pakt EU o migracijah kot okvir, ki spreminja upravljanje migracij v Evropski uniji. Razprave so se osredotočile na varovanje, mejne postopke in različno obravnavo migrantov ter širše narativne posledice upravljanja migracij predvsem s pristopi, usmerjenimi v nadzor.

Skupina 3: Memorandum o soglasju med EU in Tunizijo

Ta skupina je preučila memorandum o soglasju med EU in Tunizijo kot primer eksternalizacije migracij. Analiza se je osredotočila na asimetrična razmerja moči, prenos upravljanja meja ter posledice za odgovornost in varstvo človekovih pravic.

Skupina 4: Krožne migracije Španija-Maroko

Ta skupina se je osredotočila na sheme krožnih migracij med Španijo in Marokom, zlasti na področju sezonskega dela v kmetijstvu. V razpravah so preučevali, kako nadzorovani režimi mobilnosti reproducirajo kolonialne vzorce pridobivanja delovne sile, zaposlovanja po spolu in strukturne odvisnosti.

Zaključek

V vseh štirih študijah primerov so udeleženci opredelili ponavljajoče se teme, vključno z ohranjanjem kolonialnih in rasnih hierarhij, dajanjem prednosti skrbi za delo in varnost pred pravicami ter spolno razsežnostjo upravljanja migracij. Srečanje je udeležencem omogočilo, da so teoretične razprave povezali s konkretnimi primeri in skupaj razmislili o alternativnih pripovedih, ki temeljijo na dostojanstvu in vključevanju.

Študija primerov je poudarila vrednost participativne in primerjalne analize pri razumevanju sodobne migracijske dinamike. Z vključevanjem v različne primere so udeleženci prispevali k skupnemu razmisleku o tem, kako lahko migracijske pripovedi kritično preučimo in si jih ponovno zamislimo onkraj kolonialne kontinuitete.

Za nov Sredozemski pakt

Sredozemlje je danes regija, ki jo zaznamujejo številne krize, ki se prekrivajo.: nenehno prisilno razseljevanje, dolgotrajni konflikti, vojne, okupacije in genocid, naraščajoče neenakosti, krčenje državljanskega prostora in izredne podnebne razmere, ki iz leta v leto poslabšujejo življenje milijonov ljudi. Sredozemsko morje je tudi ena najnevarnejših migracijskih poti na svetu, kjer se vsak dan dogajajo človeške tragedije, ki so neposredna posledica političnih odločitev, sprejetih na evropski ravni.

Na predvečer začetka izvajanja Pakta EU za Sredozemlje skupina organizacij civilne družbe prispeva k javnemu pogovoru s pogledom, ki skuša izpodbijati dosedanji potek evro-sredozemskih odnosov, pri čemer poudarja pravico do mobilnosti ljudi, podnebno pravičnost, zaščito državljanskega prostora in zagovornikov ter zmanjševanje neenakosti. Skratka, pozivamo k celovitemu ponovnemu razmisleku o sredozemskem sodelovanju.

“Velike neenakosti v regiji že grozijo, da bodo razdrobile strukturo naših družb. Medtem ko se razlike v neenakosti povečujejo v prepad, se države spopadajo z zapletenimi izzivi konfliktov, podnebne krize in razseljevanja.

“Pravičnega Sredozemlja ni mogoče zgraditi, če v središče ne postavimo pravic. Prav tako ga ni mogoče zgraditi, če Izrael neusmiljeno in nekaznovano krši mednarodno pravo in s tem prizadene ljudi, ki že tako ali tako trpijo zaradi hude neenakosti, nestabilnosti in nasilja.

“Potrebna je nova vizija, ki bo temeljila na dostojanstvu, pravičnosti in zaščiti vsakega človeškega življenja.” Sally Abi Khalil, regionalna direktorica organizacije Oxfam MENA

“Resnične stabilnosti v Sredozemlju ni mogoče doseči samo z naložbami in varnostnim sodelovanjem. Zahteva odprte družbe, odgovorne vlade ter prostor za svobodno sodelovanje državljanov in civilne družbe.. Mobilnost ljudi v regiji mora upoštevati ista načela. Obstaja nevarnost, da bi pakt za Sredozemlje obrnil barcelonsko usmeritev in ne le okrepil obstoječe stanje, temveč tudi okrepil avtoritarne in protičloveške težnje v južnem Sredozemlju.” Sara Prestianni, direktorica zagovorništva pri EuroMed Rights

To pobudo so skrbno pripravili Oxfam Intermón kolegi iz Platforma Oxfam MENA, partnerske organizacije v MENA in na tej strani Sredozemlja, v sodelovanju z Urad OI v Bruslju, in ob nepogrešljivi komunikacijski podpori Svet za globalno strateško komuniciranje (GSCC), ki nas je spremljala ves čas postopka. Imeli smo tudi priložnost sodelovati v razpravi z aktivisti na področju migracij in boja proti rasizmu v okviru Pogumni pogovori v Barceloni, ki je del projekta UNTOLD.

V nadaljevanju vam posredujemo naslednji skupni manifest, da lahko že zdaj promovirate in razširjate sporočilo.

Angleški manifest

Španski manifest

Arabski manifest

Delite te informacije.

Razstava “Sol v rani, zlato v trezorju”

kustosinja: Ilija Prokopiev

Ena od stalnih nevarnosti pri reševanju zapletenih problemov je težnja po delitvi razmer na binarna nasprotja, kjer ena stran velja za pravilno, druga pa za napačno. Ta dualistični okvir, ki se odraža tudi v imenu razstave, je priročno orodje tistih, ki imajo moč, privilegiranih, zatiralcev. Realnost poenostavlja na kategorije dobrega in zla, prijatelja in sovražnika. Takšne delitve so vgrajene v jezik moči, saj je z njimi lažje pripisovati krivdo, namesto da bi se soočili s sistemsko nepravičnostjo. Kolonializem in njegova nasilna dediščina temeljita na teh umetnih ločitvah: “civilizirani” in “izobraženi” Zahod proti “plemenskemu” in “primitivnemu” tretjemu svetu. Ta razdeljeni pogled na svet, kot ga opisuje Frantz Fanon v svoji temeljni knjigi Nesrečniki na Zemlji, je oblikovala zgodovino nadvlade in ustvarila stalno zanko v svetovnem gibanju, kjer bo vedno nekdo, ki bo zatiral, in nekdo, ki bo zatiran. Zato Fanon poudarja, da se ne glede na to, kako nasilna je revolucija proti kolonialni vladavini, boj z njo ne konča. Osvoboditev je dolgotrajen proces vztrajanja. Fanon svari pred naivnim prepričanjem, da je dekolonizacijo mogoče uresničiti le z revolucijo ali dobro voljo kolonizatorjev. Namesto tega vztraja, da je za to monumentalno nalogo, ki vključuje ponovno spoznavanje človeštva v njegovi celovitosti, potrebno dejavno sodelovanje prebivalstva na vseh straneh. To prebivalstvo se mora prebuditi, se znebiti samozadovoljstva in opustiti držo “speče lepotice”, ki mu je omogočila, da se je tiho pridružilo kolonialni moči. Ta proces bi moral diskreditirati vsiljene zahodne ideale kulta posameznika, prizadevanja za razsvetljenstvo in spoštovanje lepote ter jih razkriti kot prazne, zreducirane na krhke okraske brez pomena za nujni, kolektivni boj za svobodo in pravico, ter za vedno spremeniti dualistični pogled na svet.

Razstava Sol v rani, zlato v trezorju kritično obravnava svet, v katerem še vedno živimo, svet, ki je še vedno globoko zaznamovan s kolonialno dediščino, ki še danes oblikuje politično, gospodarsko in kulturno realnost. Hkrati razstava nakazuje procese osvoboditve in preobrazbe. Združuje umetniške glasove Oscar Cueto, Helena Wittmann, Fehras Publishing Practices, Davide Degano in . Helena Tahir ki prihajajo iz Evrope ali izven nje, da bi raziskali trenutke vzajemne rekonfiguracije z umetniškimi praksami kot procesom osvoboditve. S svojimi umetniškimi praksami predstavljajo dialog med dvema kritičnima perspektivama: umetniki, ki se soočajo s kolonialno zgodovino prek osebnih ali podedovanih izkušenj, in umetniki, ki sicer niso neposredni dediči kolonialne travme, vendar se globoko ukvarjajo z njeno kulturno, politično in moralno težo. Njihova dela presegajo geografske in zgodovinske meje ter se raztezajo med različnimi umetniškimi mediji in metodologijami, saj preizprašujejo zapletene in pogosto neprijetne odnose med kolonialno preteklostjo Evrope in njeno sodobno stvarnostjo.

Založniške prakse Fehras predstavlja svojo umetniško instalacijo, ki temelji na procesu, Pšenični cvet, delo, ki raziskuje pogoje kulturnih delavcev in kulturne produkcije ter spodbuja kolektivno raziskovanje skozi prizmo “dela”. Izhaja iz zapuščine praktikov, ki so svoje delo umestili v širši boj za protikolonialno osvoboditev. Naslov, ki se nanaša na sezono žetve pšenice, nas vabi, da si kulturno delo ponovno predstavljamo kot skupno dejanje kultivacije. 

Postavljen je v prostore bastiona Belvedere, ki je bil nekoč ključni element koprskega obrambnega sistema, Pšenični cvet dobi pomen z dialogom med zgodovinskimi obrambnimi strategijami in sodobnimi dejanji kulturne odpornosti. Z vključevanjem lokalnih skupnosti med procesom postavitve in spremljajočimi delavnicami kolektiv ustvarja začasen prostor upora, ki spodbuja solidarnost in tovarištvo. S tem ponuja prenovljeno branje upora, ne kot dejanja agresije, temveč kot spontane, povezovalne sile, ki združuje skupnosti spričo prevladujočih imperialnih struktur. Razstava se razvija kot generativna knjižnica, Pšenični cvet razmišlja o kulturni produkciji kot mestu upora in prostoru za kolektivno učenje.

Primerjava fotografij in video arhivskega gradiva iz Davide Degano's projekt Romanzo Meticcio raziskuje fotografijo kot medij, ki oblikuje zgodovino, vpliva na politiko in gradi pripovedi. V preteklosti se je fotografija uporabljala tudi za legitimizacijo kolonialnih politik in rasnih hierarhij ter je delovala kot performativno orodje izključevanja. Degano se kritično odziva na to zapuščino z uporabo fotografije in videa kot instrumentov za govorjenje resnice, s čimer se sooča z zamolčano kolonialno in zatiralsko preteklostjo Italije.

Degano prepleta osebno in kolektivno zgodovino ter preizprašuje prevladujoče pripovedi o italijanski identiteti. Rojen na Siciliji in vzgojen v Furlaniji kolumbijski in slovenski babici, dela s stališča liminalnosti, pri čemer združuje žive izkušnje s kritičnim razmislekom. Njegove fotografije in videoposnetki se upirajo linearnemu pripovedovanju in vabijo k odprti interpretaciji. S poudarjanjem marginaliziranih perspektiv Degano destabilizira ustaljene predstave o identiteti ter ponuja bolj niansirano in kompleksno razumevanje italijanskega kulturnega tkiva.

Esej o spominu po Oscar Cueto je animirani filmski esej, ki je predstavljen poleg instalacije predmetov in velike risbe. Delo je zasnovano kot prizorišče možnih kulturnih prihodnosti in se odvija skozi pripoved šestih prepletenih zgodb. Vključuje osebne spomine z dvoumnimi in erotičnimi prizori ter predlaga alternativni arhiv, ki izziva prevladujoče umetnostnozgodovinske pripovedi in načine, kako se zgodovina oblikuje in spominja.

V Cuetovi praksi je kultura razumljena kot inherentno mobilna, sposobna premikanja in preoblikovanja zunaj institucionalnih struktur. V njegovih delih meni, da mora kultura, če naj se ohrani, ostati vpeta v izkušnje in spomine ljudi, ne pa da je omejena na izključujoče institucionalne okvire. Tu je preživetje kulture odvisno od živega spomina in ne od oddaljenih mehanizmov ohranjanja.

Migracija je osrednja tema Cuetovega dela, ki ni mišljena le kot metafora, temveč tudi kot oprijemljivo gibanje ljudi, idej in umetniških del. Služi kot strategija upora proti zgodovinskim procesom institucionalizacije in muzealizacije, ki imajo korenine v imperialni in kolonialni zgodovini. S povezovanjem preteklosti in sedanjosti Cueto razkriva, kako zgodovinski molk še naprej oblikuje naše načine spominjanja in zamišljanja ter odpira prostor za nastanek alternativnih prihodnosti.

Zadnji sektor po Helena Tahir je globoko oseben in dolgoročen raziskovalni projekt, ki raziskuje teme migracij, preseljevanja in podedovanega spomina skozi prizmo njene iraške dediščine. Projekt, ki se je začel leta 2023, se je začel z njenim prvim obiskom Iraka, kjer se je ponovno srečala s svojo očetovo družino. Med tem ključnim potovanjem je Tahirjeva začela zbirati arhivsko gradivo in ustvarjati lastno fotografsko dokumentacijo, s čimer je postavila temelje za delo, ki združuje intimne izkušnje s širšimi družbeno-političnimi pripovedmi.

Naslov Zadnji sektor gre zlasti za sektor 38 v Sadr Cityju v Bagdadu, kjer živi družina njenega očeta. Vendar se ta natančna geografska lokacija v Tahirinem delu spremeni v širšo metaforo, simbolno stičišče za tiste, ki imajo skupno zgodovino prisilnih migracij, političnega izgnanstva in dolgotrajnih učinkov kolonialne dediščine. Postane prostor empatije in tihe solidarnosti.

Tahirjevo najnovejše delo nadaljuje to raziskavo z novo kiparsko instalacijo. Vsak predmet, sestavljen iz serije visečih reliefov, je skrbno izdelan s tehnikami laserskega rezanja in graviranja. Reliefi so oblikovani s plastenjem materialov, ki so gravirani v različnih plasteh, teksturah in motivih. Viseči na različnih višinah in v različnih merilih ustvarjajo vtisljivo in dinamično kompozicijo v razstavnem prostoru. Postavitev vzbuja sveto vzdušje, srečanje s skritim in neizrečenim. To je prostor, kjer govori tišina in kjer je tisto, kar ostaja neizrečeno, vidno in globoko občuteno.

S projekcijo filma Helena Wittmann’film Človeški cvetovi mesa, razstava razširi svojo raziskavo v dodatne razsežnosti in se neposredno ukvarja s prepletenimi pojmi časa in prostora. Wittmannova s svojim filmskim delom postavlja občinstvo v samo ospredje evropskega kolonializma, v Sredozemsko morje, in nas vabi, da krmarimo po njegovih zgodovinskih in političnih tokovih.

Film spremlja glavno junakinjo Ido, ki živi na ladji s petčlansko posadko. Med bivanjem v Marseillu njeno radovednost vzbudi skrivnostni svet francoske tujske legije, v katerem prevladujejo moški. Odločena, da bo sledila njeni zapuščini v Sredozemlju, se Ida in njena posadka odpravijo prek Korzike proti Alžiriji, kjer se nahaja zgodovinski sedež legije. Med potovanjem se razblinijo znane meje, življenje na morju pa spodbudi edinstven občutek skupnega razumevanja. Kot ugotavlja Małgorzata Sadowska, je v središču filma Helene Wittmann fluidnost, ki se kaže v gibanju ljudi, idej in samega morja. Potovanje od Marseilla do Sidi Bel Abbès, ki ga vodi ženska, poteka po kolonialnih poteh, vendar nasprotuje njihovi zapuščini, saj sestavlja poetično, nomadsko ekipo, ki pluje med kopnim in vodo, preteklostjo in sedanjostjo ter prikliče svet brez meja. 

Na podlagi teh različnih umetniških poti razstava, ki se razprostira na več nekonvencionalnih lokacijah v Kopru, s svojimi raznolikimi umetniškimi pristopi aktivno vključuje občinstvo in lokalne skupnosti. Sodelujoči umetniki s kritičnim preučevanjem, kako se spominjamo kolonialne dediščine, kako se ji upiramo in kako si jo ponovno predstavljamo, uporabljajo protirasistične, feministične in dekolonialne metodologije, da bi porušili prevladujoče zgodovinske pripovedi. Njihove prakse ustvarjajo prostor za kritični razmislek in predlagajo alternativne načine bivanja v sedanjosti ter odpirajo poti k nastanku novih in pluralnih zgodovin.